Italijanska legenda golfa Costantino Rocca je v Ljubljani navdihoval slovenske golfiste, nam pa je povedal, kako je premagal najboljšega na svetu.   Tržaški Slovenec Boris Kosuta je upokojeni bankir. V iskanju upokojenskega smisla se je zapletel v golf in je od konca minulega leta predsednik Profesionalnega druženja za golf Slovenije (PGAS). V tej vlogi, pravi, želi »Slovenijo malo odpreti«. Tako je za častnega člana PGAS že pridobil Anžeta Kopitarja, za katerega pravi, da ljubi golf. Kot drugi častni član je prišel na vrsto Costantino Rocca, ki ga je Kosuta oktobra za nekaj dni povabil v slovenski svet golfa.

Čustveni golfist

Costantino Rocca, letnik 1956, najuspešnejši italijanski golfist, je po dolgoletnem tekmovanju na elitnem evropskem turnirju, na katerem je petkrat zmagal, pred sedmimi leti začel igrati v seniorski različici tega profesionalnega golfskega tekmovanja. Svojo najprestižnejšo zmago, Volvo PGA Championship, je osvojil leta 1996, med nepozabne pa se je vpisal leto prej, ko je na turnirju v St. Andrewsu v igri proti Američanu Johnu Dalyju sicer izgubil, a zadnjo luknjo zadel z razdalje 18 metrov. Od sreče se je vrgel na tla in z rokami tolkel po travi. »Sem čustven igralec. Gledalci imajo to radi, njihova vloga pa je zelo pomembna. Ko ti ne gre, te spodbujajo in pomagajo,« pravi Rocca.

Počasni igralci so zanj prekletstvo

Sin rudarja v rudniku kremena iz Bergama je pri sedmih letih začel kot caddy, pomočnik igralca golfa, potem pustil šolo in deset let delal v tovarni plastike ter se spet vrnil k golfu. Profesionalni igralec (oziroma pro, kot profesionalne igralce imenujejo golfisti), je postal razmeroma pozno, pri 24 letih. »Imel sem srečo, pro sem postal brez pravih izkušenj. Sem pa ogromno treniral,« pove Rocco. Na vrtu Diners Golf & Country Cluba Ljubljana ima pred sabo mediteranski narezek, kozarec rdečega vina in cigarete. »Zdaj se na profesionalnih turnirjih ne sme več kaditi,« pravi. »Prej se je pošteno kadilo, še posebej, ko si čakal na udarec nasprotnika.« Počasni igralci so zanj prekletstvo. »Nekateri se celo uležejo na travo, tri ure traja, da si vizualizirajo udarec.« Ga to spravi ob živce? »Da,« odgovori prostodušno. »Kar stran se obrnem.«

Razburjeni Tiger

Bil je prvi Italijan, ki je igral za Evropo na znamenitem Ryder Cupu. Gre za tradicionalni bienalni spopad med Evropo in ZDA, golfisti igrajo le za prestiž, pokal, ne za denar. »Kot bi bil na olimpijskih igrah, igrati in zmagati za Italijo, za Evropo, ne da bi pri tem zaslužil en sam cent, 24 golfistov, ki se tri dni bojujejo za pokal, je najlepša stvar na svetu, nekaj enkratnega, trenutek življenja, ki bi ga privoščil vsakomur,« se razneži Rocca. Leta 1997 je v sklepnem krogu turnirja Masters v Valderrami kot edini Evropejec v posamezni igri porazil takrat 21-letnega amaterja Tigerja Woodsa in s tem pripomogel k evropski osvojitvi pokala. »Danes to pripovedujem že dvajsetič,« začne zgodbo o spopadu z Woodsom. Seve Ballesteros, takrat član evropske ekipe, sicer pro z največ osvojenimi zmagami na evropskih turnirjih, ga je prepričeval, da mora izvesti dva udarca, sam pa je udaril žogico 50 metrov daleč na dveh metrih višine in jo pri tem čudežno zarotiral v desno; mojstrski udarec, ki se ti težko posreči dvakrat v življenju. Kako je Tiger sprejel enega od svojih prvih porazov v posamičnih igrah? »Preprosto je rekel: 'Dobro odigrano, hvala.' Mislim, da je bil precej razburjen, « se spominja Rocca. Desetletje pozneje je enemu od bratov Molinari, ki sta se v vrh evropskega profesionalnega golfa povzpela navdahnjena prav z Roccovimi uspehi, pred spopadom z Woodsom na Ryder Cupu svetoval, naj nikar ne gleda, kako igra nasprotnik. »Igrati moraš svojo igro,« pravi Rocca, »jaz sem ga premagal tako, z dobrimi udarci sem ga spravil pod pritisk.«

Obupni dnevi serijsko

Za vrhunskega golfista moraš, tako kot pri drugih športih, imeti nekaj v sebi, pravi Rocco. In nekdo te mora dobro naučiti. Je imel dobrega učitelja? »Sebe,« odgovori. »Če ti gre dobro na amaterskih turnirjih in želiš postati pro, je najpomembneje, da že dve leti prej začneš igrati kot pro. Urediti si moraš misli, biti trden in veliko vaditi. Zgodaj oditi v posteljo in poskušati posnemati vse, kar počnejo profesionalci. Vaditi vse načine kratkih in dolgih udarcev. To je služba, doseči moraš čim več, najbolje, kar zmoreš. Ko greš potem prvič na turnir, moraš biti povsem skoncentriran, poln sebe, počutiti se moraš dobro in se bojevati kot lev.« Roco pravi, da je na turnirjih srečal veliko odličnih igralcev, ki so kljub dobri sezoni izgubili možnost nastopanja na profesionalnih tekmah. »Izgovarjali so se na poteze nasprotnikov, a vse to je del igre.« Boris Kosuta, ki ves čas sledi pogovoru, pripomni, da pri nobenem današnjem športu ni mogoče, da kdorkoli izmed prvih 150 igralcev z lestvice zmaga na glavnem turnirju. »V golfu se to dogaja, konkurenca je strašna. Atlet ne more imeti slabega dne, lahko je poškodovan. V golfu se vrhunskim igralcem obupni dnevi nenehno dogajajo. Po ameriški statistiki ima pro na turnirjih od desetih partij sedem slabih.« In koliko profesionalnih igralcev golfa lahko s svojim igranjem preživi? »Manj kot sto,« odgovori Rocca. »Če nimaš sponzorja ali prijatelja, ki te je pripravljen podpirati, je nemogoče.«

Naravni sovražnik davkar

Gospodarska kriza v golfu obilno pustoši. V Angliji je število igralcev upadlo za 20 odstotkov. V ZDA je veljala za igralca golfa oseba, ki odigra na leto osem rund, in čeprav so to merilo spustili na šest partij na leto, so vseeno izgubili poldrugi milijon igralcev. »V Italiji je nehalo igrati golf več kot 20 tisoč ljudi,« pravi Rocca, ki se v domovini po priljubljenosti nikoli ni mogel meriti z nogometaši, kolesarji in smučarji. »Na carinski kontroli v ZDA so me vprašali: Ste prišli spet premagat Tigerja?, ob prihodu v Italijo pa: Imate kaj prijaviti?« V Italiji se golf še vedno povezuje z bogataši, večina od 450 njihovih klubov je zasebnih. »Ena od priljubljenih metod davkarjev v Italiji je, da kandidate za preverjanje davčnega stanja izbirajo med člani golfskih klubov. Pred časom v Trstu kar 50 ljudi ni želelo obnoviti članstva v golfskem klubu,« pove Boris Kosuta. »Prej so se golfisti vozili v klube s ferrariji, zdaj se vozijo s fiati in citroëni,« doda Rocca. »Obenem javnih golfskih igrišč skoraj ni, zato ni niti možnosti za začetek učenja golfa. Čeprav je veliko upokojencev, ki bi radi igrali in bi lahko v Italiji igrali golf vse leto.« Pred nekaj leti je Rocca projektiral igrišče golfa zraven Catanie na Siciliji. »Tam lahko igraš vse leto. Načrtoval sem, da bodo pri vsaki luknji posajena sadna drevesa. « Projekt je propadel zaradi napačne poslovne odločitve, investitor je bolj zaupal nekemu ameriškemu svetovalcu in na igrišče posejal travo, ki jo je uničil prvi močnejši naliv.

Načrti z akademijo

Tudi njegova akademija za golf, ki jo je pred šestimi leti ustanovil v Golf Clubu Gerre v švicarskem kraju Losone, ni zaživela, ker še vedno tekmuje, stanuje pa v Bergamu. Zato zdaj načrtuje odprtje svoje akademije v rodnem mestu, do konca leta se bo odločil, ali bo nadaljeval tekmovanja na seniorskih turnirjih ali se posvetil učenju. »Če igram, potem igram, vendar so nagrade preskromne za preživetje oziroma pokritje stroškov. Vsakič se moraš uvrstiti med prvih deset,15, da se obdržiš. Če ti ne gre res dobro, si takoj v minusu in zapraviš vso svojo pokojnino,« se pošali. V 27 letih profesionalne kariere je, kot pravi, trdo delal. »Na začetku je bila moja edina pokroviteljica žena, ona je delala, jaz sem zapravljal. Po prvih turnirskih zmagah so prišli tudi sponzorji. Vendar niso bili primerljivi s tistimi v ZDA. Veliko Italijanov sem spoznal, ki so si sami financirali igranje na turnirjih – prodal je svoj BMW in imel denar za leto dni tekmovanj. Jaz sem začel s fiatom 500.« Njegov sin Francesco je letos končal študij fiziologije in se poskuša prebiti med profesionalne golfiste. Hči Chiara pomaga očetu kot menedžerka.

Izumiti svoj udarec

»Rad igram v seniorski konkurenci, včasih srečam igralca, ki ga nisem videl 30 let, zdaj je ozračje drugačno, ni tako napeto in tekmovalno,« pravi Rocca. »V pravi golfski konkurenci se s kom od sotekmovalcev ne pozdraviš tudi po leto dni. Osredotočen si na svojo igro, tekmovalne cilje, denar, sponzorje … Tekmovalnost je zelo huda. Sploh zdaj, ko mrgoli izenačenih tekmovalcev, in čeprav so Evropejci dobri, mora vsak, ki hoče res uspeti, v Združene države Amerike. »V ZDA je res denar, najcenejši turnir tam je vreden štiri, pet milijonov dolarjev, v Evropi je najdražji 300 ali 400 tisoč evrov.« Rocca ne verjame, da bi se to lahko kmalu spremenilo. »Dvomim. Morali bi imeti več turnirjev z višjimi nagradnimi skladi. Gospodarska kriza je stvar še poslabšala, zato lahko le čakamo.« V Slovenijo je prišel prvič. »Prijetno je pri vas,« reče. Roccova prednost je, da ni le profesionalni golfist, ampak tudi učitelj, pove Boris Kosuta. Na golfišču v Smledniku so z njim pripravili licenčni seminar, predavanje in demonstracijo udarcev na vadišču. Srečal se je s slovensko reprezentanco, se pogovarjal s tekmovalci in odgovarjal na njihova vprašanja. »Včasih moraš preprosto uporabiti domišljijo in izumiti svoj udarec. Če ga potem ne treniraš, te na turnirju nikoli ne bo mogel rešiti,« še pravi italijanski mojster golfa. In sklene: »Rad igram tudi zaradi družbe in užitka, s prijatelji, da se vmes pogovarjamo. Ko sem začenjal, sem kot caddy lahko prišel v stik z igralci in si nabiral prve izkušnje. Danes prevladujejo na igriščih električna golfska vozila, v Italiji so mogoče še trije klubi z ducatom caddyjev. Otroci tako nimajo možnosti, da bi začeli tako igrati, čeprav bi bilo to zelo pomembno.«

Vir: finance.si


Povezave
• Več novic


Spoznaj in igraj golf


Slovenija igra golf. Spoznaj golf tudi ti!

Preberite več o tečaju Slovenija igra golf.